Epoksidni tlaki se zaradi izrednih mehanskih in fizikalnih, pa tudi kemičnih lastnosti že dalj časa množično uporabljajo v industriji. Čedalje širši krog uporabnosti in večjo veljavo pa v zadnjem času pridobivajo tudi v stanovanjski gradnji. Vse pogosteje se tako v tujini, z določeno zakasnitvijo pa tudi pri nas, vgrajujejo v stanovanjskih prostorih, kot so kopalnice, predsobe in dnevne sobe. V garažah, kotlovnicah in pralnicah stanovanjskih objektov pa se bolj ali manj uporabljajo že več let.

Vrste epoksidnih tlakov v stanovanjski gradnji

Glede na debeline nanosa delimo epoksidne tlake na:

• impregnacije,
• zaščitne premaze,
• samorazlivne epoksidne tlake,
• maltne epoksidne tlake
• epoksidne estrihe.

V stanovanjski gradnji so uporabni predvsem zaščitni premazi, nekoliko manj pa tudi impregnacije in samorazlivni epoksidni tlaki. Maltni epoksidni tlaki in epoksidni estrihi so glede na omejene obtežbe v stanovanjskih prostorih potrebni le redko.

Ko želimo izboljšati kakovost betonskih površin, jih lahko utrdimo z impregnacijo, to je s penetriranjem čistih nizkoviskoznih smol. Smole zaradi nizke viskoznosti prodirajo v porni sistem betona, kjer se strjujejo in s tem izboljšujejo mehanske lastnosti površinske plasti.

Zaščitni premazi tvorijo tanek film na betonski površini. Debeline premazov so reda velikosti od 100 do 500 mikronov. Epoksidni premazi so v osnovi sestavljeni iz epoksidne smole, trdilca in polnil. Poleg navedenih osnovnih komponent se v material lahko dodajajo različni aditivi, kot so pospeševalci in zavlačevalci vezanja, dodatki za doseganje dobre razlivnosti, viskoznosti in drugo. Večinoma se uporabljajo čiste pigmentirane smole, ki jim pri nedrsnih ali strukturnih premazih dodajamo polnila zelo fine zrnavosti.

Premazi izboljšujejo mehanske lastnosti betonske površine, kot sta odpornost proti obrabi in razenju, ne prepuščajo vode in povečujejo kemično odpornost, predvsem pa so dekorativni in brezprašni.

Kadar so tlaki mehansko in kemično močneje obremenjeni, so potrebne večje debeline zaključnega tlaka, kar dosežemo s samorazlivnimi epoksidnimi tlaki. Ti se nanašajo v debelinah od 1,5 do 5 milimetrov. Vsebnost veziva (epoksidne smole) v njih je razmeroma visoka, tako da težnostno razmerje med polnili in vezivom ne presega razmerja 3 proti 1. Poleg različnih dodatkov se kot polnila poleg pigmentov uporabljajo zlasti kremenčevi peski in kalcijevi ali barijevi sulfati.

Prednosti

Kot je znano, epoksidne tlake odlikujejo predvsem odlične mehanske lastnosti in kemijska odpornost. Poleg visokih tlačnih in upogibnih trdnosti, žilavosti ter odpornosti proti obrabi in razenju z njimi dosežemo tudi visoke sprijemne trdnosti s podlago. Omenjene lastnosti so pomembne predvsem pri uporabi v industriji.
V stanovanjski gradnji pa imata poleg njih pomembno vlogo predvsem dekorativnost in razmeroma preprosto vzdrževanje.

Najprej naj poudarimo, da epoksidni tlaki, predvsem premazi, ponujajo neomejene možnosti izbire barvnih odtenkov. Z dodajanjem različnih pigmentov v epoksidno smolo lahko poleg osnovnih barvnih odtenkov dobimo tako rekoč katerikoli izbrani odtenek.

Barva pa ni edina možnost za izpolnitev različnih želja investitorjev, lastnikov ali arhitektov glede videza zaključnega tlaka. V zaključni epoksidni sloj namreč lahko vgrajujemo različne barvne ali svetleče lističe (»čipse«), ki dajejo zaključenemu tlaku še poseben videz. Lističi se preprosto posujejo na sveže nanesen epoksidni sloj in so po njegovi utrditvi trdno vezani v celoto. Z izbiro različnih vrst in količine lističev lahko dobimo skoraj unikatne vzorce.

Gotovo največ možnosti za enkratne vzorce ponuja sočasna uporaba različnih vrst epoksidnih smol, ki se medsebojno prelivajo. Za to se uporabljajo epoksidne smole različnih barvnih odtenkov, posebne učinke pa dosežemo s prelivanjem smol različne viskoznosti. Tako so lahko meje med različnimi barvami ostre ali pa barve postopno prehajajo iz ene v drugo.

Na končni videz tlaka lahko vplivamo tudi z izbiro strukture zaključnega sloja. Tlaki so lahko povsem gladki ali hrapavi. Hrapavost dosežemo z dodajanjem polnil neposredno v svežo epoksidno maso ali s posipom na primer kremenčevega peska različne granulacije na že nanesen in izravnan sloj epoksidne mase.

Poseben videz površine lahko ustvarimo tudi z uporabo tako imenovanih strukturnih valjčkov, s katerimi obdelamo površine sveže vgrajene in posebej za ta namen prirejene epoksidne mase. Površina ima po obdelavi pomarančasto strukturo.

Različen končni videz epoksidnega tlaka ne nazadnje daje tudi izbrani sijaj zaključne površine. Ta ima lahko steklast videz visokega sijaja ali pa mat brez sijaja.

Podlaga in izvedba

Pri vgradnji vseh epoksidnih materialov, tudi zaključnih epoksidnih tlakov, je zelo pomembna dobra priprava podlage, v večini primerov je to beton. Beton v podlagi mora izpolnjevati minimalne zahteve glede tlačne trdnosti (25 megapascalov) in natezne sprijemne trdnosti (1,5 megapascala po metodi odtrganja – pull-off  test). Pri epoksidih s topili je omejena tudi vlaga v podlagi (od 3 do 5 odstotkov, odvisno od uporabljene merske metode). Primerna podlaga za nanašanje epoksidnih materialov so tudi keramične ploščice, kamnite in kovinske površine. Na asfaltnih podlagah zaradi različnih modulov elastičnosti in občutljivosti asfalta za topila lahko uporabljamo le posebne epoksidne smole (brez topil, še bolj je priporočljiva denimo uporaba poliuretanov).

Podlaga mora biti čista, brez slabo sprijetih in onesnaženih površin, zato je pred nanosom epoksidnih tlakov večinoma potrebno brezprašno peskanje, brušenje ali rezkanje površin.

Ob uporabi zaključnih epoksidnih tlakov v stanovanjskih prostorih je treba še posebej opozoriti na minimalne zahteve glede tlačne trdnosti oziroma prijemne natezne trdnosti podlage. Podlago v večini primerov namreč sestavljajo cementni estrihi. Ti pri starih objektih velikokrat niso zadosti kakovostni za nanos epoksidnih materialov, zato je pred izvedbo tlakov treba preveriti njihovo tlačno in površinsko natezno trdnost. Če nista ustrezni, je potrebno dodatno utrjevanje podlage, na primer s penetriranjem nizkoviskoznih smol ali dodatnimi preplastitvami z visokopolimeriziranimi cementnimi maltami, v skrajnem primeru pa je treba zamenjati estrih z novim, boljšim. 

Pri novogradnjah je treba posebno pozornost posvetiti trdnosti in vlažnosti estriha v fazi izvajanja epoksidnega tlaka. Za skrajšanje časa, ki je potreben, da estrih izpolni zahtevane pogoje (pri cementnih estrihih najmanj 28 dni po vgradnji), je primerna uporaba hitrosušečih in hitrovezočih cementnih estrihov, ki omogočajo nanos epoksidnih tlakov že v nekaj dneh po vgradnji estriha.

Če se epoksidni tlaki vgrajujejo v kletne ali pritlične prostore objektov brez kleti, je zelo pomembno, da ima talna plošča kakovostno hidroizolacijo. S tem se prepreči možnost odstopanja in luščenja epoksidnega tlaka. Ta je namreč slabo paroprepusten. Pri neizoliranih talnih ploščah se tako na stiku tlaka in plošče pojavijo visoki porni pritiski (kapilarni dvig vlage v talni plošči), ki odtrgajo epoksidni tlak od betona.
Druga rešitev je uporaba vodotopnih epoksidov, katerih paroprepustnost je precej višja kot pri klasičnih epoksidih s topili. Sicer pa morajo biti med izvedbo epoksidnih tlakov v prostorih zagotovljene ustrezne klimatske razmere, še zlasti temperatura v podlagi in okolici ter relativna zračna vlažnost (točka rosišča).

Sklep

Zaključni tlaki, pa tudi različne vrste talnih oblog, ki se uporabljajo v stanovanjski gradnji, morajo poleg odpornosti proti obremenitvam in obstojnosti omogočati preprosto vzdrževanje, predvsem pa imajo izrazito dekorativno funkcijo. Epoksidni tlaki vse te zahteve bolj ali manj izpolnjujejo. Njihova bistvena prednost je v preprostem vzdrževanju, visoki mehanski in kemični odpornosti, zlasti pa neomejenih možnostih izbire barvnih odtenkov oziroma končnega videza.

Vir:
***
Iztok Leskovar, univ. dipl. inž. grad.
IRMA, Institut za raziskavo materialov in aplikacije, Ljubljana
***